Franc Mihael Strauss
V Slovenj Gradcu se je v 17. in 18. stoletju v krogu slikarske rodbine Straussov in kiparjev Mersijev razvilo novo kulturno umetnostno središče, ki je predstavljalo pomemben pendant umetnostnemu dogajanju na Štajerskem področju.
Janez Strauss naj bi pred letom 1650, verjetno iz Celovca, prišel v Slovenj Gradec in kasneje poklical k sebi še sestro Elizabeto, ki je l. 1650 omenjena ob poroki. Oba sta bila v Slovenj Gradcu zelo spoštovana meščana, zato sta verjetno izhajala iz dobre meščanske družine. Bila sta aktivna v družabnem življenju mesta, zabeležena sta tudi kot člana Bratovščine sv. Rešnjega telesa. Janez je bil mestni svetovalec, omenjen je tudi kot mestni sodnik, pogosto pa je bil tudi boter in priča na porokah.
Prvi dve ženi sta hitro umrli. V tretjem zakonu s Katarino Rozalijo so se jima rodili štirje otroci, med njimi kot tretji Franc Mihael, leta 1674. Čeprav o njegovem umetniškem delovanju ni znanega ničesar oprijemljivega, se v arhivskih listinah pogosto omenja, kot »Hans Strauss als Maller«, Joannes Strauss pictor«.
Po doslej znanih raziskavah pripisujejo Janezu Straussu avtorstvo štirih slik iz Antonovega oltarja v pokopališki cerkvi sv. Antona na Ravnah na Koroškem, ki so datirane 1674, tri leta pred slikarjevo smrtjo.
Franc Mihael Strauss se je rodil v Slovenj Gradcu 11. septembra 1674. Ko je bil star komaj tri leta mu je oče umrl, torej sina ni mogel vpeljati v slikarstvo. Mati se je l. 1679 sicer poročila s slikarjem Francem Karlom Schauerjem, ki bi mladega Straussa lahko naučil slikarske umetnosti, a je tudi ta prehitro umrl, ko je bilo Francu Mihaelu devet let. Verjetno je svoje slikarske izkušnje pridobival v tujini, saj do rojstva hčerke l. 1713 v arhivskih listinah o njem ni sledu. V zakonu z Marijo Katarino Barbaro se je kot peti otrok 13. novembra 1721 rodil sin Janez Andrej, kasnejši slikar.
Franc Mihael je verjetno dosti potoval, a se je vedno vračal v Slovenj Gradec k družini. Kot umetnika ga poznamo po ohranjenih delih iz obdobja 1715-19 ter iz let 1731-39.
Največ presenečja sta v njegovem slikarskem opusu vzbudili dve krajini iz leta 1715, ki sta signirani in ju hranijo v Ptujskem muzeju. Obe deli ga kažeta že kot zrelega umetnika. Modelirani sta po zgledu holandskih mojstrov 17. stol. in se lahko v širšem okviru merita s podobnimi ustvaritvami njegovih sodobnikov. Zanimivo je dejstvo, da sta obe krajini najzgodnejši sliki profanega značaja v slovenskem baročnem slikarstvu in da ju je izdelal umetnik-domačin.
Istočasno je umetnik delal v Gross St. Florianu na avstrijskem Štajerskem, pod mecenstvom dekana Filipa Feldnerja, kjer nekaj let dobiva naročila, tudi v tridesetih letih (1731, 1737 in 1738). Od teh je eno največjih serija dvanajstih apostolov iz l. 1719, od katerih pa so ohranjene samo štiri podobe. Delal tudi v Wettmannstättnu, v soseščini St. Floriana, kjer je naredil štiri oltarne kompozicije.
Njegovo edino ohranjeno delo na kranjskih tleh je velika slika Marijinega vnebovzetja za bivšo samostansko cerkev klaris v Mekinjah pri Kamniku, ki jo je končal leta 1719 in kaže še največ severnoitalijanskega vpliva. Leta 1720 je umetnik omenjen ob prejemu honorarja za slikanje bandere in oltarne slike za cerkev sv. Pankracija na Gradu pri Slovenj Gradcu, a delo žal ni ohranjeno. V letih med 1719 do 1731 o njegovem delovanju ni arhivskih podatkov in del. Ponovno se je pojavil leta 1731, ko je delal za Vuzenico podobo sv. Štefana. Tudi podoba sv. Magdalene, ki jo danes hrani ptujski Pokrajinski muzej, je nastala leta 1938 v Vuzenici. V Vuzenici in v kasneje Rušah je delal Franc Mihael Strauss po naročilih Štefana Jamnika, vuzeniškega nadžupnika, ter po dekanu Feldnerju njegovega drugega velikega mecena. Velika oltarna kompozicija »Miloščina sv. Elizabete«, ki jo je leta 1732 naredil za mestno župno cerkev sv. Elizabete v rodnem Slovenj Gradcu, predstavlja njegovo vrhunsko delo. Za Ruše pri Mariboru je l. 1735 izdelal štiri oltarne slike za stranska oltarja sv. Jožefa in sv. Ane, v letih 1737 in 1738 pa je ponovno delal za Gross St. Florian.
Ob smrti Franca Mihaela Straussa, 1. marca 1740, je kronist zapisal, da je umrl »pictor Eximi«, odličen slikar.
Slikar Janez Andrej Strauss se je rodil v Slovenj Gradcu 13. novembra 1721, kot peti otrok v družini Franca Mihaela Straussa. Devetnajstletnemu je oče zapusti slikarsko delavnico. Čeprav je tudi njegova dejavnost bolj slabo arhivsko izpričana, pa številna dela pričajo, da je bil zelo iskan slikar. Živel je pač v času, ko je splošen trend barokizacije zajel tudi podeželje, zato mu dela tudi v domačen okolju ni primanjkovalo. Njegova dejavnost v Mislinjski dolini je v veliki meri zvezana z imenom njegovega velikega mecena, nadžupnika v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Jožefa Jurija Schrekingerja.Ta mu je verjetno priskrbel tudi naročilo slik za župno cerkev sv. Barbare v Halozah, kjer je sam prej služboval in so hkrati najstarejša ohranjena dela Janeza Andreja Straussa iz leta 1743, ki kažejo še precej začetniške negotovosti.
Poleg Slovenj Gradca in okolice je njegova umetniška aktivnost z ohranjenimi deli izpričana v Dravski dolini, v predelu Slovenske Bistrice in Slovenskih Konjic, v Šaleški in Savinjski dolini, na avstrijskem Koroškem pa v okolici Pliberka in v Podjuni.
V župni cerkvi v Vuzenici je ohranjena njegovo največjo kompozicijo »Kristusovo objokovanja« iz leta 1766. Tudi slike v Slovenski Bistrici, Gotovljah ter npr. na Humcu pri Pliberku, presegajo njegovo povprečno umetniško raven. Pokrajinski muzej v Mariboru hrani njegovo zelo uspelo sliko sv. Boštjana, kjer je umetnik pustil domišljiji prosto pot in ustvaril, kjub svetnikovemu mučeništvu lahkotno baročno kompozicijo. Dragoceno zbirko njegovih del hrani tudi Sokličev muzej v Slovenj Gradcu, kjer posebno poglavje predstavljajo tri tihožitja, ki so pripisana Janezu Andreju Straussu. Poleg oltarnega slikarstva pa se je umetnik preizkusil tudi v portretih. Ohranjeni so trije; dva portreta njegovega podpornika nadžupnika Schrekingerja in nadžupnika Führingerja.
Arhivsko pa je njegova dejavnost bolj slabo zabeležena. Sploh pa je bil, tako kot oče in ded, zelo cenjen umetnik in spoštovan meščan Slovenj Gradca, mestni svetovalec, zasledimo pa ga tudi kot botra pri krstih in porokah.
S smrtjo Janeza Andreja Straussa, 11. aprila 1783, se je zaključila genealogija slikarske rodbine Straussov v Slovenj Gradcu.
Janez Strauss naj bi pred letom 1650, verjetno iz Celovca, prišel v Slovenj Gradec in kasneje poklical k sebi še sestro Elizabeto, ki je l. 1650 omenjena ob poroki. Oba sta bila v Slovenj Gradcu zelo spoštovana meščana, zato sta verjetno izhajala iz dobre meščanske družine. Bila sta aktivna v družabnem življenju mesta, zabeležena sta tudi kot člana Bratovščine sv. Rešnjega telesa. Janez je bil mestni svetovalec, omenjen je tudi kot mestni sodnik, pogosto pa je bil tudi boter in priča na porokah.
Prvi dve ženi sta hitro umrli. V tretjem zakonu s Katarino Rozalijo so se jima rodili štirje otroci, med njimi kot tretji Franc Mihael, leta 1674. Čeprav o njegovem umetniškem delovanju ni znanega ničesar oprijemljivega, se v arhivskih listinah pogosto omenja, kot »Hans Strauss als Maller«, Joannes Strauss pictor«.
Po doslej znanih raziskavah pripisujejo Janezu Straussu avtorstvo štirih slik iz Antonovega oltarja v pokopališki cerkvi sv. Antona na Ravnah na Koroškem, ki so datirane 1674, tri leta pred slikarjevo smrtjo.
Franc Mihael Strauss se je rodil v Slovenj Gradcu 11. septembra 1674. Ko je bil star komaj tri leta mu je oče umrl, torej sina ni mogel vpeljati v slikarstvo. Mati se je l. 1679 sicer poročila s slikarjem Francem Karlom Schauerjem, ki bi mladega Straussa lahko naučil slikarske umetnosti, a je tudi ta prehitro umrl, ko je bilo Francu Mihaelu devet let. Verjetno je svoje slikarske izkušnje pridobival v tujini, saj do rojstva hčerke l. 1713 v arhivskih listinah o njem ni sledu. V zakonu z Marijo Katarino Barbaro se je kot peti otrok 13. novembra 1721 rodil sin Janez Andrej, kasnejši slikar.
Franc Mihael je verjetno dosti potoval, a se je vedno vračal v Slovenj Gradec k družini. Kot umetnika ga poznamo po ohranjenih delih iz obdobja 1715-19 ter iz let 1731-39.
Največ presenečja sta v njegovem slikarskem opusu vzbudili dve krajini iz leta 1715, ki sta signirani in ju hranijo v Ptujskem muzeju. Obe deli ga kažeta že kot zrelega umetnika. Modelirani sta po zgledu holandskih mojstrov 17. stol. in se lahko v širšem okviru merita s podobnimi ustvaritvami njegovih sodobnikov. Zanimivo je dejstvo, da sta obe krajini najzgodnejši sliki profanega značaja v slovenskem baročnem slikarstvu in da ju je izdelal umetnik-domačin.
Istočasno je umetnik delal v Gross St. Florianu na avstrijskem Štajerskem, pod mecenstvom dekana Filipa Feldnerja, kjer nekaj let dobiva naročila, tudi v tridesetih letih (1731, 1737 in 1738). Od teh je eno največjih serija dvanajstih apostolov iz l. 1719, od katerih pa so ohranjene samo štiri podobe. Delal tudi v Wettmannstättnu, v soseščini St. Floriana, kjer je naredil štiri oltarne kompozicije.
Njegovo edino ohranjeno delo na kranjskih tleh je velika slika Marijinega vnebovzetja za bivšo samostansko cerkev klaris v Mekinjah pri Kamniku, ki jo je končal leta 1719 in kaže še največ severnoitalijanskega vpliva. Leta 1720 je umetnik omenjen ob prejemu honorarja za slikanje bandere in oltarne slike za cerkev sv. Pankracija na Gradu pri Slovenj Gradcu, a delo žal ni ohranjeno. V letih med 1719 do 1731 o njegovem delovanju ni arhivskih podatkov in del. Ponovno se je pojavil leta 1731, ko je delal za Vuzenico podobo sv. Štefana. Tudi podoba sv. Magdalene, ki jo danes hrani ptujski Pokrajinski muzej, je nastala leta 1938 v Vuzenici. V Vuzenici in v kasneje Rušah je delal Franc Mihael Strauss po naročilih Štefana Jamnika, vuzeniškega nadžupnika, ter po dekanu Feldnerju njegovega drugega velikega mecena. Velika oltarna kompozicija »Miloščina sv. Elizabete«, ki jo je leta 1732 naredil za mestno župno cerkev sv. Elizabete v rodnem Slovenj Gradcu, predstavlja njegovo vrhunsko delo. Za Ruše pri Mariboru je l. 1735 izdelal štiri oltarne slike za stranska oltarja sv. Jožefa in sv. Ane, v letih 1737 in 1738 pa je ponovno delal za Gross St. Florian.
Ob smrti Franca Mihaela Straussa, 1. marca 1740, je kronist zapisal, da je umrl »pictor Eximi«, odličen slikar.
Slikar Janez Andrej Strauss se je rodil v Slovenj Gradcu 13. novembra 1721, kot peti otrok v družini Franca Mihaela Straussa. Devetnajstletnemu je oče zapusti slikarsko delavnico. Čeprav je tudi njegova dejavnost bolj slabo arhivsko izpričana, pa številna dela pričajo, da je bil zelo iskan slikar. Živel je pač v času, ko je splošen trend barokizacije zajel tudi podeželje, zato mu dela tudi v domačen okolju ni primanjkovalo. Njegova dejavnost v Mislinjski dolini je v veliki meri zvezana z imenom njegovega velikega mecena, nadžupnika v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Jožefa Jurija Schrekingerja.Ta mu je verjetno priskrbel tudi naročilo slik za župno cerkev sv. Barbare v Halozah, kjer je sam prej služboval in so hkrati najstarejša ohranjena dela Janeza Andreja Straussa iz leta 1743, ki kažejo še precej začetniške negotovosti.
Poleg Slovenj Gradca in okolice je njegova umetniška aktivnost z ohranjenimi deli izpričana v Dravski dolini, v predelu Slovenske Bistrice in Slovenskih Konjic, v Šaleški in Savinjski dolini, na avstrijskem Koroškem pa v okolici Pliberka in v Podjuni.
V župni cerkvi v Vuzenici je ohranjena njegovo največjo kompozicijo »Kristusovo objokovanja« iz leta 1766. Tudi slike v Slovenski Bistrici, Gotovljah ter npr. na Humcu pri Pliberku, presegajo njegovo povprečno umetniško raven. Pokrajinski muzej v Mariboru hrani njegovo zelo uspelo sliko sv. Boštjana, kjer je umetnik pustil domišljiji prosto pot in ustvaril, kjub svetnikovemu mučeništvu lahkotno baročno kompozicijo. Dragoceno zbirko njegovih del hrani tudi Sokličev muzej v Slovenj Gradcu, kjer posebno poglavje predstavljajo tri tihožitja, ki so pripisana Janezu Andreju Straussu. Poleg oltarnega slikarstva pa se je umetnik preizkusil tudi v portretih. Ohranjeni so trije; dva portreta njegovega podpornika nadžupnika Schrekingerja in nadžupnika Führingerja.
Arhivsko pa je njegova dejavnost bolj slabo zabeležena. Sploh pa je bil, tako kot oče in ded, zelo cenjen umetnik in spoštovan meščan Slovenj Gradca, mestni svetovalec, zasledimo pa ga tudi kot botra pri krstih in porokah.
S smrtjo Janeza Andreja Straussa, 11. aprila 1783, se je zaključila genealogija slikarske rodbine Straussov v Slovenj Gradcu.
